Kratek opis

Psihološki triler na 290 straneh razkriva temačne skrivnosti zakulisnega sveta, sveta brutalnih igre prevlade, izdaje in pohlepa. Trojica karizmatičnih, a moralno izprijenih protagonistov – Capo, Joburg in Toledo – se znajde v smrtonosni šahovski igri, prepleteni z ambicijami, preteklostjo in neizogibnimi posledicami igranja v temi. Ko v njihov svet vstopi Tim Kovač, finančni logist, po domače pralec denarja, se začne katarzična partija kjer lahko preživi samo eden. Kako igrati šah v temi je roman za ljubitelje intelektualnih spletk; zgodba pa vas bo držala v napetosti do zadnje strani.

Naročilnica

Cena za mehko vezano knjigo je 19,00 EUR. Plačilo je po povzetju. Knjiga je izdana v samozaložbi.

Dve poglavji za pokušino: drugo in deveto poglavje od štiriindvajsetih

 

---

 

2.

Sonce je bleščalo skozi visoka okna razkošnega pariškega apartmaja na ulici Rue du Dobropol, ki je gledal na kontroverzni Hyatt in je imel prav posebno mesto v želodcih Parižanov iz časa norih sedemdesetih, ko je bilo še vse mogoče in nič nemogoče; iz časa centra Pompidou, vodikovih bomb na Tahitiju, hitrih vlakov, vesoljskih poletov, jedrskih elektrarn, grands projets.

Dnevna soba, kamor je Tim Kovač postavil natlačen kovček kabinske velikosti, je bila na prav poseben način razmetana. Nekako na meji med nečim, kar ne pritiče več odraslim, kvečjemu malomarnim najstinikom, in med aranžiranim neredom, ki je doma v Ikei. Ninine knjige – Tim namreč ni veliko bral – na policah so bile naložene do stropa, sonce pa jih je izzivalo v še bolj pisane barve, kot so sicer bile. Timove knjige iz študentskih časov so ostale v Ljubljani, prezirane in osovražene, zato na policah ni bilo nič o medicini, anatomiji, kirurgiji; največ je bilo leposlovja, romanov in novel, pa nekaj poezije, tudi žepnih knjig za na metro, biografije, precej pa seveda literarne teorije, slovarjev in znanstveninh del o literaturi. Knjige, ki niso imele domovinske pravice na policah, bodisi zaradi prevelikega formata, bodisi zaradi natlačenosti, so namesto sonca lovile prah po vseh površinah stanovanja, ne samo dnevne sobe. Nekaj anemičnih lončnic, tipičnih primerkov zapostavljene flore prezaposlenih lastnikov, se je ob paliativni negi nekako prebijalo iz dneva v dan in verjetno upalo, da bo jutrišnji vendarle zadnji. Ozka stena – nemara bolj steber, kot stena – med ogromnima oknoma je bila zasičena s črno-belimi amaterskimi fotografijami; delo nekoga, ki je ta hobi ljubil, a ga je obesil na klin saj se je pač zgodilo življenje. Udoben kavč iz belega, trpežnega blaga in z blazinami z vseh vetrov, je kraljeval na sredi sobe in v svoje nedrje vzel Nino. Strmela je v kovček, zaskrbljena, ne zlovoljna, zgolj z dobrohotnimi čustvi nekoga, ki nerad gleda ljubljeno osebo trpeti. Izbirala je besede, vendar zaenkrat ni našla še nič ustreznega.

Tim je brez besed frlel po starem hrastovem podu, ki je iz navade škripal in ječal, tudi ko nikogar ni bilo doma, in iskal kabel za telefonski polnilec – zadnjo malenkost, preden gre.

K sreči se je ločil od tiste ksantipe, si je mislil, in mu je bila tako prihranjena neznosna nadležnost komentiranja in očitanja bivše žene, vedno, ko je odhajal. Kovček je imel vselej hitro pripravljen, zataknilo pa se je pri vsakovrstnih očitkih soproge, ki nekako ni razumela, da so njegova nenehna službena potovanja nujna za življenjski stil, ki sta si ga skupaj omislila. Povezave med njegovim garanjem in njunim dragim okusom ji ni uspelo potegniti, dasiravno je bila več kot očitna. Tudi ona je garala, vsekakor, po šestnajst ur na dan, ko so bile obravnave, sicer pa štirinajst, vendar to kljub vsemu ni bilo dovolj za nebrzdano razsipništvo finančno-pravniškega para. Na koncu jima ni ostalo drugega, kot ločitev, še posebej, ker je ona našla nekoga, ki je denar že imel in se mu ni bilo treba zanj pehati, nek kripto milijonar, deset, petnajst? let mlajši od nje. Tako so bili vsi srečnejši, nemara le novi mož ne tako zelo. Ampak, to ni bil več Timov problem – k sreči je naletel na Nino, pravo nasprotje kače s katero je živel v Ljubljani vsa tista leta nazaj in življenje je postalo znosnejše vsaj v tem pogledu.

Tim, ki je še kar iskal kabel, je bil pri petinštiridesetih videti vsaj deset let starejši. Malo zaradi obleke, ki je bila vedno črna z obveznim brezrokavnikom pod strogo ukrojenim suknjičem iz čigar žepa je štrlel poširkan robec, z belo srajco s temno rdečo kravato in dragoceno, a staromodno uro, predvsem pa zaradi utrujenega obraza, ki je pripovedoval zgodbe o napornem, dinamičnem, nevarnem življenju z malo počitka. Lase je imel še vedno črne, a tu in tam se je med nje prikradel kak sivi primerek, ki ga je Tim nemudoma evtanaziral, lojalne črne pa si počesal na stransko prečo, ki se je svetila kot stara vinilna plošča. S skoraj dvema metroma višine, kvardratno čeljustjo, vedno sveže pobito, kot se vendarle spodobi, in športno postavo je izžareval samozavest.

Z Nino sta se spoznala v Bruslju, ko je Tim svetoval nekemu Rusu, kako oprati ves tisti denar, nakraden v Moskvi – v Londonu je bilo namreč že kar težko najti kakšno možnost, v Parizu, pa je še šlo, posebej s kakim darilom Mme LePen, širokopasovnemu kanalu med Parizom in Moskvo, se je še kaj našlo. Nina je, kljub diplomi iz umetnostne zgodovine, ali pa prav zaradi tega, statirala kot strokovna sodelavka v eni od depandans berlaymonta in se ukvarjala s papirji ruskih ‘investorjev’ v Evropsko unijo.

Tim, pretkani maček, ki je vedel, da pravo moč birokracije vihtijo najnižji uslužbenci in ki se je prej natančno pozanimal o Nini, je dekletu namenoma prinesel šopek neuglednih pomladanskih rožic, ki jih je maloprej natrgal v parku Cinquantenaire, in jo prosil za pomoč pri njegovem Rusu. To se ji je zdelo tako zelo simpatično in zabavno, da se ni mogla nehati smejati, in sta se kar tam in takoj dogovorila za kavico po službi. Kljub razliki v letih in predvsem razliki v svetovnem nazoru – on materialist, ona pa karkoli je čisto obrato od tega – sta se ujela in ustalila v tistem haussmannskem stanovanju, ki ga je Nina podedovala po teti. Maman, kot ji je rekla. Teta je namreč skrbela za Ninočko, ko ji je mama po dolgem trpljenju umrla za atrijsko fibrilacijo in je ostala sirota; očeta namreč nikoli ni bilo v njihovih življenjih.

Več kot desetletje dolgo materino umiranje je pri Nini pustilo globoke rane, ki se niso hotele zaceliti predvsem zaradi občutka krivde. Mama samohranilka se je morala odrekati marsičemu, vsekakor pa vsemu lepemu, da ji je ostalo samo grdo, kot je menila Nina. Težaško delo v tkalnici, kasneje sicer v pisarni, ko ni več mogla stati, in neznanske obveznosti skrbnega roditelja – od dodatnega pouka in klavirja, do športa in zdravnikov – so botrovale k poslabšanju bolezni. Najprej zadihanost, potem palpitacije, visok tlak in prehiter srčni utrip, kasneje omedlevice, grozljivi prividi, halucinacije, moraste in obupne, parajoče bolečine v prsih, na koncu pa demenca in kap, ki jo je vendarle odrešila neskončnih let muk in trpljenja.

Katoliški občutek krivde je črvičil po Nini, čeprav seveda kot otrok nikakor ni mogla obrniti smeri usode, ki se je odločila, da bo nemočno dekle moralo gledati razpadanje edinega starša. Od takrat naprej je bila Nina pozorna na simptome bolezni, ki so se ji zažrli v spomin in jo še razžirajo, ter s pretirano zaskrbljenostjo posredovala pri vsakomur, ki je bil le malo zadihan ali pa se je prijel za prsi. Tega so bili deležni potniki na metroju, kasneje možakarji srednjih let, ko so jo zasopli in bledi srečevali med plezanjem po stopniščih bruseljskih pisarn, ko so dvigala spet zatajila, pa tudi najstnice na poti domov z zabave, ki so, naslonjene na ograje, strmele v mobile telefone in bile od daleč videti tik pred omedlevico.

Seveda je glavnino te skrbi, Nininega načina boja s krivdo za materino smrt, dobil servirano Tim. Njegov posel finančnega logista, po domače pralca denarja, za zelo premožne ljudi, ga je vsak teden vodil nekam drugam; od Berlina do Hong Konga in od Dubaja do Londona, z baznim taborom pri Nini v Parizu na Dobropolski ulici, kjer sta zdaj bivala že kako leto.

Tim je bil v svojem poslu zelo uspešen, imel je vrhunske stranke, ki so ga zelo cenile, saj so se njegovi nasveti vedno izkazali za donosne, in ga bogato nagrajevali. Tim je rad hodil po tvegani strani življenja. Velikokrat tudi s celo nogo, ali obema, čez rob legalnega, vendar ravno toliko, da nihče ni bil ob pošteno opran denar ali pa končal kje na hladnem – on ali njegove stranke. Finančno vrvohodstvo mu je šlo odlično od rok in z uspehi si je pridobival vedno bolj pomembne stranke; zjutraj je bil na zajtrku z zakonodajalci, čez dan na kosilu s finančno in gospodarsko elito, zvečer pa zlival dragocene žganjice z debelovratimi in prepotenimi pripadniki srednjeazijske oligarhije.

Po pot navzgor ga je gnala njegova čud, pa tudi njegov zakotni pedigre. Biti iz provincialne Slovenije, vedno soočen z vprašanji, češ, kje pa je to, ali morebiti v Rusiji?, ali pa tam zraven Češke?, ga je gnalo naprej, kot pač take stvari ženejo ljudi z obrobja sveta, ko se znajdejo v velemestih. Na faksu, še v Ljubljani, je opažal, da so vozači in študentje iz periferije veliko bolj marljivi in delovni, kot razvajena mularija iz mesta. Tako je bilo tudi zdaj in tako je bilo z vsemi njegovimi znanci. Tisti iz svetovnih velemest, mest alfa, so bili lahkoživci in lenobe, ki so se zanašali na svoje diplome, bratovščine in mamičin ali očkov socialni kapital. Čim bolj pa so bili njihovi čevlji blatni in dišali po kravjekih, tem bolj so bili fanatično obsedeni z dokazovanjem in delavnostjo. Timovi gojzarji so zaudarjali po najbolj ruralnih alpsko-močvirskih ekskrementih, kar je pač pomenilo grebatorstvo par excellence.

Zadnje čase, zadnje mesece, morda leto, pa se je počutil utrujenega. Sicer ga je že bivša upehala z vsem njenim tečnarjenjem, a zdaj ni nič bolje, čeprav bi moralo biti. Nina je bila kot balzam za vse tegobe in zavedal se je, da je punca zadetek na loteriji, ki ga samo osrečuje, nič drugega. Tudi v poslu ni bilo nič hujšega, razen običajnih akrobacij, ki so ga veselile in mu dajale elan, vsekakor ne utrujale. So pa tu seveda bila leta; petinštirideset ni več petintrideset, kot jih je imela Nina in mogoče je ta kontrast kriv za zavedanje o utrujenosti in njeno tolikanj bolj očitno manifestacijo. Iskanje kabla za telefon, ki je bil bogvedi kje v nastlanem stanovanju, ga je upehalo bolj, kot bi ga smelo, česar si seveda ni priznal, a se je vendarle oddahnil, ko ga je našel točno pod kovčkom.

“Upam, da si boš vzel kako minuto zase”, je končno našla besede Nina.

“Brez skrbi, vedno si vzamem nekaj časa…”, se ji je zlagal Tim med odpenjanjem kovčka, kamor je stlačil kablel, “…zase.”

Pogledal jo je in videl nakopičeno skrb v njenih rjavih, mandljastih očeh. Goste lase je imela spete zadaj, vendar so ji neposlušno uhajali na vse strani in se bleščali v soncu, nekaj jih je padalo ob ušescih na črno poslovno obleko, nekaj na čelo, ki ni nimelo ene same gubice. Po nosu je imela nekaj komaj opaznih peg, lica pa rdeča od vina, ki sta ga imela ob kosilu. Ustnice, rdeče tudi brez ruža, so se v kotičkih vendarle malce zavihale navzgor. Nasmehnila se je, mogoče s spominom na tiste patetične bruseljske rožice, mogoče pa zaradi pričakovanja skorajšnjega ponovnega snidenja z njenim Timom, saj bo za spremembo kmalu nazaj.

“Tokrat bo res kratko,” je rekel Tim in uganil, zakaj se smehlja.

“Vem. Čez tri dni si nazaj.”

“Kratko. A zelo pomembno. Če dobim tega tipa, sem na konju. To je čisto druga liga. Vojaška industrija. Vsak dan nova vojna.”

“Groza”, je pripomnila Nina, vendar z blagim, ničesar očitajočim tonom.

“Edina panoga, kjer nikoli ni recesije. Kaj lepšega”, je nadaljeval navdušeno, kljub Nininemu humanističnemu zgražanju.

Nasmejala se je. Rada je imela njegov optimizem in veselje do tega, kar počne, čeprav bi raje videla, da bi vsaj malo izpregel. Morda ne toliko zaradi moralnih razlogov, bolj zaradi zdravja. Tudi Nina je opazila, da Timovo počutje ni več enako tistemu pred letom. Bil je izžet in utrujen, zato ji je bilo všeč, ko je spet zažarel njegov stari optimizem v katerega se je zaljubila. Zapel si je suknjič, preveril čas na dragocenem royal oaku, za katerega je pred davnim časom plačal celo premoženje, kakih sto tisoč evrov, da se je lahko bahal pred sodelavci, in pobral telefon, ki je prav v tistem trenutku zabrnel.

“A, uber je tukaj. Grem.”

“Pazi nase.”

Objela sta se, poljubila in Tim je odškripal po lesenem podu do vrat, kjer sta se še enkrat objela, ter stopil skozi težka lesena vrata, ki so se zaloputnila z zvenom stare obrtniške kakovosti iz predprejšnjega stoletja. Videla je, kako si je prižgal cigareto, ko je mislil, da ga ne gleda več, in izginil med stopnicami.

Koliko časa bo Nina, ki ga je imela zelo rada in jo je skrbelo za njegovo zdravje, prav nič pa za njegov denar, lahko to zanemarjanje zdravja še prenašala, pa je vprašanje, na katero se odgovor že kaže v nejasnih obrisih njenih redkih besed ob slovesih in neopazno pojenjajoče skrbi za njegovo doborbit. Čeprav je deset let mlajša od Tima, je njen pogled na svet bolj uravnotežen, s prioritetami, ki so trajne, zrele, zavidanja vredne in ne samo materialne ali transakcijske, kot pri Timu. Nina je zadovoljna, kjer je, veseli se vsake male zmage in napredka, pa tudi poraza, ki ga sprejme kot novo življenjsko izkušnjo, ne kot nekaj slabega, Tim pa je venomer nezadovoljen s trenutnim stanjem, želi si več in hitreje ter projecira srečo v prihodnost, češ, samo še tole pa bom na konju in to upravičuje kot gonilo napredka civilizacije in posameznika.

Vendarle je zaklenila vrata in stopila nazaj v dnevno sobo ter ravno še ujela Tima, kako je odvrgel cigareto, iz katere je prej nahitro izvlekel še par dimov, in sedel v uber. Avto je zapeljal vzvratno v napačno smer po enosmerni ulici in je motor tulil kot stara sirena, saj je voznik hotel čimprej ven na zadnjo ulico, saj se ni želel ukvarjati s prometom na bulvarju, kamor bi prišel, če bi peljal naprej; navsezadnje je bil avto vendarle obrnjen v pravo smer, torej je bilo vse po predpisih. Če bi se od kje pojavil kak flic bi se lahko izgovoril, da je samo iskal parkirišče in peljal nazaj kak meter. Največ dva!

Uber je bil že daleč stran, mogoče že na périphérique, Nina pa je še kar gledala skozi okno gor in dol po ulici, saj je vedela, da bo, ko bo stopila nazaj, morala obstati pred tistimi fotografijami in spet neskončno dolgo iskati odgovore v črno-beli poeziji na steni – ali pač stebru – in se spominjati mame, ki jih je posnela.

Ulica je bila čudovita, drevesa po celi dolžini, odlično vzdrževana, ograjice pobarvane, fasade snažne, osvetljene z odsevom sonca, ki je še vedno bleščal v njeno stanovanje, in okrašena z obtolčenimi pariškimi avtomobilčki in črnimi vespami, posutimi z golobjimi iztrebki.

A Nina ni videla ničesar od tega – z mislimi je bila pri fotografijah. Navsezadnje je le stopila stran od okna, saj je bilo treba s tem opraviti čimprej. Neprijetni spomini na umirajočo mamo, ki je iskala uteho v fotografiji, njenem edinem hobiju, eskapističnemu begu pred resničnostjo, ko je zajemala trenutke daleč stran od vsega slabega; slike od blizu, izostrene na liščke na vejicah, prve februarske popke, regratove lučke, roso na pajčevinah; vse ostalo izven goršča, mehko, megleno, nepomembno, odrezano. Samo lepo, nežno, nič grdega, nič slabega. Bile so okno v mamin svet, ki ga Nina ni imela časa spoznati, odmaknjene od grdega vsakdana, in ki ga je mama gledala kot otrok skozi dlan, oblikovano v daljnogled, ki zakriva vse, razen tistega, kar hoče videti.

Mama je na svetu videla le lepoto, ostalo je odmislila in šla naprej, Nina pa je iz fotografij črpala ta njen nauk preživetja v svetu, ki je bil čisto iz tira. Vsak dan bolj.

---

9.

Capo je čakal tista dva huligana, ki so ju še kar šivali, in nestrpno hodil gor in dol po hodniku bolnišnice v Akri. Komisija je sklenila, kar je morala po pravilniku, upal je le, da ne bo nadomestne tekme prekmalu. Bedaka se bosta še nekaj časa sestavljala, preden bosta pripravljena na tekmo, ki bo morala biti odigrana bolje, kot katerakoli doslej, sicer prvega mesta nikakor ne bodo dosegli. Capo je potreboval čudež, ki pa se ni imel namena zgoditi; namreč, da bi imel sposobno ekipo. No, si je priznal, čudež se je že zgodil – turbulenca jih je rešila pred katastrofo: diskvalifikacijo iz tekmovanja zaradi pretepa, zadrogiranosti in pijanosti.

Najprej je ven pridrsal Toledo, za njim pa medicinska sestra, ki ga je hotela na vsak način stlačiti v invalidski voziček. Toledo je le mahal z roko za svojim hrbtom, kot bi odganjal brenclja, ona pa se tudi ni dala. Že sicer ogromno čelo je bilo zdaj na debelo povito, da je bil videti kot Toad iz Mario Karta in Toledo je vse skupaj komaj držal na ramenih. Debeli vrat mu je zdaj končno prišel prav. Seveda ni nikomur povedal, da se je navohal kokaina, kajti to bi v Gani, kjer so mamila smrtni greh in kjer imajo kampe za čarovnice s tisoč zaprtimi ženskami, pomenilo kopico nevšečnosti s podkupovanjem uradnikov. Capo je poskrbel, da so ga našpikali z analgetiki, lokalnimi in splošnimi, da so utišali njegovo blebetanje, ker bi se zlahka zarekel. Analgetiki so se mešali s kokainom in konjakom, ter ustvarili zanimiv kemični koktajl in posledično zanimivo Toledovo vedenje, ki je bilo še najbolj podobno razvojno motenemu pantomimiku. Kljub temu se mu je v gobasti glavi začela sestavljati zgodba z letala. Razumel je, da ga je polomil in bilo mu je malce žal, obenem pa je sam pri sebi najmanj polovico krivde za incident pripisal svoji neuslišani ljubezni, Joburg. Še kar je mahal in odganjal voziček in sestra je navsezadnje le popustila ter odškripala stran s starim medicinskim pripomočkom. Čeprav je bila sestra zdaj že daleč stran, je Toledo še kar mahal za hrbtom, obenem pa uspel razvozlati jezik in ga za silo povezati z možgani ter se začel opravičevati.

“Zelo mi je žal za vse skupaj. Zdaj imata vsaj dober razlog, da me zamenjata,” je povedal prav počasi in zmešal opravičilo z očitkom.

“Pokliči svoj PR. Tole tvojo betico bo treba nekako razložiti, pa pazi, da ne bo kakšnega spodrsljaja,” mu je zabičal Capo.

“Ja, saj vedo, kako in kaj narediti. Ni prvič.”

“Je prvič, ko rabiš svoje zgodbičarje med športanjem, ni tako? Če se stepeš s kandelabrom, ker misliš, da je industrijski špijon, je nekaj drugega. Sem prepričan, da je to rutina za tvoj PR. Tole pa ni. Konec debate. Uredi in to takoj, preden pridejo na plano selfiji s tvojo povito melono in sestrami,” je bil tečen Capo.

“To pa drži. Običajno se vzorno vedem na tekmah, imaš prav,” je Toledo slišal samo tisto, kar je hotel.

“Kar pa ne pomeni, da se nanje pripraviš in da si na tekmi pri stvari. Pomeni le, da se ne stepeš pijan z žensko.”

“Dovolj! Misliš, da je meni lahko?” je očital Toledo. “Misliš, da smo vsi brezčutni sociopati, kot sta vidva? Spečala se je z mano, mi obljubljala vse mogoče, potem pa ubila mojega sina, mene pa odvrgla, kot smet?”

“Splavila je, to je njena pravica in ti pač nimaš nič besede pri tem. Sprijazni se. Odrasti,” ga je okaral Capo.

“Simpatičen psihopatski parček sta, ni kaj,” je Toledo nihal med jezo in smehom zastran koktejla, ki je čofotal po žilah in preizkušal meje kemičnega neravnovesja v človeškem telesu. Capu je bilo dovolj obkladanja in je pretaknil na bolj perečo temo.

“Ne smem te zamenjati, četudi bi te hotel, taka so pravila, zato se nehaj smiliti sam sebi in se začni pripravljati na tekmo. Komisija bo sporočila lokacijo še danes, ekipa pa mora ostati ista. Torej, kot kapetan ti pravim, jezik za zobe, ko pride Joburg ven, sicer ti bom snel tole plenico z glave in te treščil še po drugi strani čela.”

Pravočasno navodilo, saj je iz triaže prišla še Joburg. Udobno na vozičku, kot se spodobi za aristokratinjo.

“Roka?” je rekla Toledu.

“Roka,” je v imenu Toleda rekel Capo in ga strogo pogledal.

“Ja, roka,” je užaljeno, kot otrok, pristavil Toledo.

“Niti besede o tem. Nikomur, nikoli,” je bil jasen Capo.

Joburg je s skoraj neopazno kretnjo pomahala bolničarju, ta pa jo je odpeljal ven do terencev, ki so čakali na pot do letališča.

***

Komaj so vzleteli domov proti Evropi, proti Rimu, je zabrnel Capov kapetanski telefon. Telefon, ki je bil namenjen izključno komunikaciji s sodniki, komisijo in za logistiko tekmovanja.

Capa je oblilo. Že?

“Prosim, Capo pri telefonu.”

“Tekma je danes ob osmih zvečer v Kairu, v bolnišnici Al-Azhar. Igrišče je belo, cena je sto. Prosim javite, ali ste pripravljeni sprejeti nadomestno tekmo, ali ne. Odgovor javite v petnajstih minutah na to številko,” je javil predsednik komisije in takoj prekinil zvezo.

“George, Martha!” se je zadrl proti Toledu in Joburg, ki sta počivala v spalnici letala, ter jima z imenoma očital pijanstvo, prostaštvo in vse, kar je slabega med dvema človekoma, ki ne ločita med resničnostjo in iluzijo. “Pridita sem.”

Skobacala sta se na sedeže v glavni kabini, ki je bila pospravljena in smrdela po razkužilu, ter se pripravila na slabe novice, ki so kar sevale s Capovega zlovoljnega obraza. Povedal jima je, kaj so sporočili s komisije in si zakopal obraz v roki z mešanico defetizma in nejevere. Kar nekaj časa so poslušali šumenje motorjev in potiho premlevali možnosti.

“To je čez šest ur,” je uspelo odšteti Toledu.

“Dali so nas na bel teren. Zakaj?” je samo sebe vprašala Joburg.

“Ne vem. Igranje na črnem terenu je čisto nekaj drugega, kot na belem. Nimamo veliko prakse na belem, sploh pa ne s pritiskom, ki pride zraven. So pa točke dvojne, kar je vsekakor dobro. Če izpeljemo tekmo, kot se spodobi, smo prvi z naskokom. Kdaj smo nazadnje igrali na belem, Joburg?” je vprašal Capo.

“Saj veš,” je odrezala Joburg. Prepričana je bila, da se pod njenim vodstvom, pod njenim kapetanstvom, take zadeve ne bi dogajale. Toleda bi sploh ne sprejela v ekipo, če pa bi ga že podedovala, pa bi nemudoma odfrčal. Pod Capom pa je vse po bizantinsko, si je mislila, čeprav je bil dejansko precej bolj natančen in samodiscipliniran, a si tega nikakor ni hotela priznati, saj nek zaplankan Slovan pač ne more biti v ničemer boljši od nje.

“Lani, ko so to uvedli. Je pa vedno več tega. Vsi hočejo povečati prihodke. Bel teren je letos sto, lani je bil še petdeset milijonov,” je sam sebi odgovoril Capo in tudi nadaljeval sam sebi. “Zato pa smo letos tekmovali samo na črnih. Naj se gredo Rusi in Savdijci tako razsipništvo. Meni je pomemben šport, ne bahaštvo.”

“Nimamo izbire. Ali plačamo in igramo na belem, ali pa nas diskvalificirajo,” je Joburg prekinila monolog, saj ji je šel Capo vedno bolj na živce.

Tudi Toledu ni bilo prav nič všeč, kam gre vse skupaj. To je nedvomno njegova zadnja tekma, zdaj pa je še cena pretirana. Deset milijonov za črn teren mu ni bilo nikoli težko dati, sto milijonov je veliko za šest ur zabave. Mogoče, si je mislil, če ga ne bi imela namena brcniti iz ekipe, tako pač ne.

“Če tole tekmo vzamemo in jo izgubimo, smo zadnji na lestvici. Če zmagamo smo prvi in to z belim terenom. Če se odpovemo tekmi, smo diskvalificirani,” je Capo še kar nakladal. “Kako je s financami?” je  vprašal Toleda.

“Kar sama pojdita,” je otročje bleknil Toledo in prekrižal roki na zajetnem trebuhu. “Ne mislim plačati toliko, pa še zdelan sem. Poglejta me. Kako naj tekmujem tak? Nimamo možnosti.”

Capo je prebadajoče pogledal Toleda. Najraje bi ga vrgel skozi zasilni izhod, da bi se razletel z vsem svojim salom po Sahari in bi ga s peska polizali gepardi. Obrnil se je stran, gledal skozi okno letala. Razmišljal je. Premikal figure po šahovnici. Preigraval poteze, žrtvoval kmete, tekače, trdnjave, kraljico.

Zlagoma se je v njegovi glavi začel izoblikovati načrt. Najprej samo v obrisih, nato vedno bolj otipljiv, vedno bolj popoln. Luknje so se zapirale, figure vkopale. Sam sebi je komaj opazno prikimal, še kar je zrl skozi okno. Surov, brutalen načrt, ki ga je sestavil mu, je bil nadvse všeč. Obrnil se je proč od okna in pogledal proti Toledu.

“Zadnja tekma sezone je, Toledo. Gremo skupaj in zmagamo, kot ekipa,” je Capo prisiljeno odigral vlogo kapetana. “Veliko smo dali skozi, pa dajmo še to, prijatelj moj. Denar dobiš nazaj, vsak da eno tretjino. To pa ni tako veliko. Kaj praviš, Toledo?” 

“Capo ima prav. Žal mi je, za današnji pripetljaj, Toledo. Daj, prepričana sem, da zmoreš,” je pritegnila Joburg, ki je začutila, da ima Capo za bregom nekaj sočnega. Toliko ga je že poznala. Da je preklopil iz prezira v dobrikanje, je pomenilo, da ima pripravljen šah mat.

A Toledo je le zmajeval z glavo in trmaril, kot razvajen otrok. “Ne, pa ne,” je potiho zakrulil.

“Prijatelj moj, veš da brez tebe ni ekipe. Brez tebe sva izgubljena. Ti si jedro našega tima,” se je trudil Capo.

“Ne,” je še kar trmaril.

“Po Kairu se pomenimo o tvoji poziciji v ekipi, Toledo. Zaslužiš si kaj več,” je stopnjeval Capo.

“Sem rekel, da ne. Pa pika.”

Capu so zdaj že  popuščali živci, vendar se je moral brzdati. Toleda že dolgo časa ni prenašal. Njegova opitost in droge so jih pahnile v težak položaj, iz katerega je komaj našel pot, zdaj pa se ta nehvaležna šunka še kuja in škrtari. Vsak drug kapetan bi ga že zdavnaj vrgel iz ekipe, on pa je bil vedno popustljiv in toleranten, pravi altruist, si je rad pravil. No, res je tudi, da se je Capo se je rad ukvarjal s tem športom, plačeval pa ga ni s takim veseljem. Bil mu je zabava, ena od mnogih obstranskih dejavnosti, niti ne najpomembnejša.

“Toledo dragi moj kompanjon, veš, da te imam rad. Poslušaj, uredi finance, vrneva ti vsak tretjino. Pa boš to tekmo kapetan. Kapetan! Kapetan Toledo! Jaz pa bom na mašini, ti boš dajal komande in naju usmerjal!” je rekel Capo.

“Res?,” je z iskrivimi očmi vprašal Toledo, kot otrok, ko mu obljubijo sladoled, če bo pospravil sobo. “Res?” je pogledal Joburg.

“Res,” mu je rekla materinsko.

“No prav, pa dajmo,” je nenadoma popustil Toledo. Vzel je telefon in nekajkrat potapkal po njem, presenetljivo natančno in odločno, kot da se je nenadoma streznil in dobil nov življenjski cilj, vmes pa brundal “kapetan Toledo. Kapetan Toledo.”

“Poskeniraj naslov za bitcoin, kamor naj nakažem,” je Toledo ponudil telefon Capu, kar z odprto kripto denarnico. Capo je s poslikal naslov, ki so ga poslali iz komisije, in mu vrnil telefon.

“Tako, denar je nakazan. Sto milijonov.”

“Hvala, Toledo,” je rekel Capo.

Toledo ga je takoj popravil.

“Ne! Reci ‘hvala, kapetan Toledo’,” je z vso resnostjo zahteval Toledo. “Reci!” je zakričal.

Capu so zardela ušesa. Stisnil je pesti, da so členki postali beli, a se je le nasmehnil. Hipoma je vstal iz sedeža.

“Tako je! Temu moramo nazdraviti,” je rekel stoje, a ne tistega, kar je hotel Toledo.

“Nazdravimo kapetanu,” je zarjul Toledo, še vedno z mešanico vsega mogočega v krvem obtoku.

Capo je stopil do omarice s pijačo, kjer sta stali dve novi, sveži in celi steklenici konjaka. Vzel ju je ven in pokazal Toledu, naj si izbere. Ta je reže pokazal je na courvoisierja, takega, kakršnega je zavrnil na poti v Akro.

“Bravo, to bi izbral tudi jaz,” ga je pohvalil Capo z prisiljeno sladkobo. Odpečatil je plutovinasti zamašek in ga s škripanjem izvlekel, počasi, slavnostno. Stopil je za sedež, na katerem se je Toledo sončil kot cesar in vriskal od veselja s široko odprtimi usti ter z dlanjo tolkel po naslanjalu za roko. Capo je preprijel steklenico z obema rokama, palca je naslonil na njeno dno, z dlanema jo je stisnil, komolca skrčil, da je steklenica z vratom šrtlela navzgor nad njegovo glavo. Dvignil jo je nad Toleda kot trofejo.

“Vedno moraš biti pijan. To je vse, kar obstaja – to je edini način. Da ne čutiš strašnega bremena časa…” je Capo za silo deklamiral Baudelairja, nato pa z vso silo zamahnil navzdol proti Toledovi glavi in ga z vratom steklenice zadel v oprta usta. Z obema rokama je surovo potisnil steklenico dol po grlu in jo tiščal v njegovem žrelu. Toledo je mahal z rokama, grgral, trzal, ko mu je konjak tekel v grlo in v sapnik, se skušal dokopati do Capa, ki je od zadaj potiskal steklenico še naprej, še globlje v njegovo žrelo, v mehko meso, v debel vrat – in odtekanje konjaka se je ustavilo. Toledo je ugriznil v steklo, da mu je odletelo nekaj sprednjih zob in iz ust se je ulila kri. Klokotal je, hlastal za zrakom, se krčevito upiral, se boril za življenje. S krvavimi očmi je pogledal Joburg, ki ni niti trenila z očesom. Hotel je kričati, a iz ust je bruhnila le kri, slina in konjak, nekaj tega tudi nazaj v steklenico. Z rokama je grebel za sedež in hotel zgrabiti Capa, ki se mu je spretno izmikal in skakal sem in tja, obenem pa tiščal steklenico v sapnik. V filmih ljudje vedno umrejo hitro, v resničnem življenju pa umiranje traja in traja. Naporno in dolgotrajno početje, ki pa ga je Capo oboževal in si želel da se še ne konča. Videl je, kako življenje izhlapeva iz Toleda in se spreminja v spomine, v preteklik. Postajal je vedno bolj bled, oči je imel izbuljene, potne srage so postale motne. A ni se še predal; kot ranjena žival, ki se otepa neizbežne usode, je se je skušal izmuzniti dol po sedežu, a ga je Capo z eno roko zgrabil za vrat, z drugo pa še naprej tlačil steklenico v grlo. Capo je od blizu gledal, kako se koščki zob, kri, slina, in zadnji mehurčki zraka iz Toledovih pljuč mešajo s pijačo v steklenici. Misli so mu ušle h gospodu Dihurju in k Boju na požiralniku, pa si je mrmral odlomke; ‘Zdaj ne smemo odnehati, to je samo potuha. Požiralnik mora crkniti.’

Nazadnje se je boj le nehal. Roki sta omahnli ob sedež. Žvrkljanje se je ustavilo, dihanje izpuhtelo. Capo je še zadnjič z vso silo in z obema rokama potisnil steklenico v Toledovo grlo, da se je zarila še globje v meso, debeluh je s sedeža zdrsnil na tla, Capo pa je steklenico spustil iz krvavih rok, da je ostala čvrsto zataknjena v truplu.

Vstal je, globoko vdihnil in razširil roke v zmagoslavju, kot da mu nevidno občinstvo navdušeno ploska. ‘Bradavica je rešena!’ je vzkliknil v mislih.

Joburg je brezizrazno sedela na sedežu in molče spremljala Capa in njegovo predstavo. Ta si je v Toledovo srajco obrisal roki, umazani od sline, krvi in konjaka, vzel etui s kokainom in ga potresel po tleh, škatlico pa vrgel v kot. Stopil je do pilotske kabine in potrkal.

“Prišlo je do nesreče,” je z ledenim, robotskim glasom rekel. “Prosim, da kopilot pride v potniško kabino in naredi zapisnik.”

Kopilot je odložil slušalke, vstal in stopil v kabino. Od groze se je skoraj sesedel in komaj zadržal burhanje.

“Prosim, pišite. Izjava priče,” je nestrpno ukazal. “Pišete?”

Kopilot je s tresočo roko že kar nekaj kracal po notesu, čeprav mu nihče še nič ni rekel, in gledal stran od pohabljenega trupla.

“Torej. S kolegico Joburg sva bila v sobi, zaprta, kjer sva se ukvarjala s poslom. Med tem je kolega Toledo, ki so ga pred tem zaradi poškodbe anestezirali, še prej pa je vzel kokain in se opil, nadaljeval s pijančevanjem in drogami. Tega žal nisva mogla preprečiti, saj je kolega Toledo zelo občutljiv glede komentarjev, povrhu pa sva bila zatopljena v delo. Videti je, da je kolega Toledo nesrečno padel in se poškodoval s steklenico, ko je skušal piti kar iz nje, brez kozarca, med hojo sem ter tja po letalu, in ko je gorel znak za varnostni pas. Videti je, da se je spotaknil in se nasadil na steklenico. Ko sva slišala padec, sva mu nemudoma priskočila na pomoč. Žal mu ni bilo pomoči in moram ugotoviti, da je preminil. Ste zapisali vse to?”

Kopilot je bil tiho.

“No?”

“Sem,” je komaj slišno rekel kopilot.

“Hvala. Prosim preusmerite let v Kairo. In pustite nas… naju… sama.”

Kopilot je zaprl notes zbežal nazaj v pilotsko kabino.

“V Kairu nama bodo posodili nekoga za na mašino,” je monotono rekel Capo. “Po pravilniku morajo člani ekipe ostati isti in na istih pozicijah, razen ob dokazljivi nezmožnosti. Mislim, da tu ne bo treba kaj veliko dokazovati.”

Joburg je brez besed stopila do omarice s pijačo. Vzela je dva kozarca in ju položila na mizo. Sklonila se je k Toledu in mu iz grla izpulila krvavo steklenico. Hitro jo je obrnila, da skoraj nič konjaka ni steklo ven in nalila kozarca. V vsakega za en prst, kot se spodobi.

“Jedem das Seine,” se je Joburg spomnila napisa nad vhodom v Buchenwald in srknila sta konjak, zmešan s krvjo in slino, s koščki zob, zalivk, ter ga požvrkljala v ustih.

“Ah, royal… Arome tartufov in svežega cvetja, lešniki, med in note cimeta,” je dodal Capo.

“Enega sem se znebila, drugega se pa še bom,” je zašepetala sama sebi, da je Capo ni slišal, in ga ošvrklnila s hladnim pogledom. S pogledom šahovske velemojstrice.